PSG je z zmago s 3:0 skočil v svoj prvi finale v zgodovini kluba. Tekma je bila bistveno bolj izenačena kot na koncu kaže rezultat. Tokratna analiza bo nekoliko krajša, tako da si bomo predvsem pogledali zakaj je imel Leipzig težave pri izgradnji napada.
Leipzig je, ko je imel žogo, igral v formaciji 3-4-2-1 in poizkušal z izgradnjo napada iz zadnje linije. Takrat je PSG začel pritiskati nanje mož na moža in sicer tako, da sta Mbappe in in Di Maria pritisnila na stranska centralna branilca. Medtem je Neymar pritisnil na vratarja in mu hkrati preprečeval podajo svojemu osrednjemu branilcu. Enako je počela tudi vezna linija PSGja (Slika 1). Zaradi takšnega načina pokrivanja se je Upamecano največkrat pomaknil v vezno linijo in s tem omogočil Sabitzerju, da se je pomaknil višje na igrišču (Slika 2). S tem je Leipzig pridobil številčno premoč v vezni liniji, s tem pa je silil veziste PSGja v odločitev koga pokrivati. Leipzig je s tem naredil še eno lepo stvar in sicer je lahko hitro ustvaril situacijo 4v4 z obrambno linijo PSGja, s čimer je preprečeval, da bi bočni branilci PSGja pritiskali na njihove bočne branilce. Tako sta bočna branilca edina prosta igralca, ki lahko sprejmeta žogo. PSG je pri tem zelo hitro v vezni liniji spreminjal način pritiskanja in se zelo hitro preusmeril na bočne branilce. Po podobni situaciji je padel drugi gol PSGja.
