Kar nekaj časa sem razmišljal kaj bi predstavil v analizi taktike, saj je bila Barcelona nebogljena praktično v vseh elementih nogometne igre.
Barcelona je tekmo začela v klasični postavitvi 4-4-2, ki se je v napadu spremenila v 4-3-1-2, kjer so v sredini igrišča igrali v obliki diamanta, z Messijem na položaju 10, medtem ko se je Vidal s krila pomaknil nekoliko višje in igral vlogo “napadalca”. Ena od težav te postavitve je bila v tem, da v napadalcih niso imeli hitrosti, da bi lahko vtekali v prazen prostor za obrambo Bayerna. Namreč Bavarci s z visokim presingom puščali kar nekaj prostora v obrambi, kar je Barca v prvem polčasu tudi večkrat pokazala. Postavitev z diamantom je silila krilne igralce Bayerna, da so se premikali bolj v sredino s čimer se je odpiral prostor na krilih za Barco. Na žalost, ker Katalonci niso igrali s tradicionalnimi krili, so za širjenje prostora skrbeli v bočnimi branilci, ki pa so potem igrali 1v1 proti bočnim branilcem Bayerna, a tudi to ima svoje prednosti. Namreč zaradi narave igre Suareza in Vidala sta se bočna branilca Bayerna večkrat pomaknila bolj proti sredini igrišča, s čimer sta bočna branilca Barce efektivno postala “prosta igralca” in sta na tak način prebijala obrambo Bayerna. Posledici sta bili recimo avtogol Alabe in izjemna priložnost Suareza, ki jo je obranil Neuer. Ravno pomankanje hitrosti v napadalni liniji jim je preprečevalo, da bi to večkrat izkoristili tekom tekme (Slika 1). Je bila pa ta taktična zamisel nekajkrat tudi poguba Barce, kot je recimo prvi gol Bayerna. Zaradi slabe podaje proti Semedu, je Davis brez težav prestregel žogo na svoji polovici. Ker je Semedo vtekaval v prostor se je kar naenkrat znašel na nikogaršnji zemlji na nasprotnikovi polovici in je manjkal v obrambi. Posledično je Bayern s hitrim prehodom prišel v Barcin kazenski prostor z večjim številom igralcev. Ker je Semedo manjkal v obrambi, je moral na krilni položaj pokrivati Pique, ki je posledično manjkal v skoku v osrčju kazenskega prostora kar so Bavarci z veseljem izkoristili (Slika 2)
Toda na žalost Barcelona ni velikokrat prihajala do teh priložnosti, saj jim je Bayern z visokim presingom vseskozi prekinjal gradnjo napadov. Ne spomnim se kdaj je bila Barca nazadnje tako zelo ranljiva na visoki presing. Največkrat so jih s tem silili v to, da je Ter Stegen pošiljal dolge podaje proti napadalcem, ki pa jih je Bayern največkrat gladko ulovil. Barca se je med drugim branila s klasično postavitvijo 4-4-2, kjer sta De Jong in Vidal v obrambi delovala na krilih. Zaradi neaktivnosti Messija in Suareza v obrambi sta imela Goretzka in Thiago veliko prostora v vezni liniji, kot tudi čas, da pogledata kam bosta podaja, saj nanju ni nihče pritiskal. Eden od razlogov je tudi ta, da sta se bočna branilca Bayerna postavila zelo visoko, krilni napadalci pa so se pomaknili bolj v sredino. Posledično sta morala slediti tudi Vidal in de Jong, ki sta se hkrati potegnila tudi bolj nazaj, Thiagu in Goretzki pa puščala dodaten prostor (Slika 3). Razlog za tako postavitev je bila želja po zgoščevanju prostora v sredini, s čimer bi odvzeli prostor napadalcem Bayerna.
Puščanje prostora pa je naredilo še eno težavo za Barco, saj je lahko Thiago brez problema oddajal žogo kamor je želal, največkrat pa je ta šla v prostor vtekajočemu Goretzki. Ta je s tem omogočal dodatno možnost podaje, hkrati pa vnašal zmedo v obrambo Barce (Slika 4). V primeru, da Thiago ni podajal Goretzki, pa je le ta podajal na krilne položaje svojima bočnima branilcema, ki sta nato podajala visoke žoge v kazenski prostor, kjer sta iskala svoje napadalce, ki so vtekavali v prostor (Slika 5).
To je le nekaj od taktičnih stvari, ki smo jim bili priča na tekmi med Barcelono in Bayernom. Flick je izkoristil vse pomanjkljivosti Kataloncev in jih kaznoval kot že dolgo nihče.
