Predogled sezone nadaljujemo s petimi moštvi, ki po našem mnenju niso na vrhu tistih ekip, katerih tekme ne bi radi zamudili za nič na svetu.
CHARLOTTE HORNETS
NBA klubi na majhnih medijskih trgih so v primerjavi s tistimi v New Yorku, Los Angelesu in
drugih velikih mestih v neprimerljivo slabšem položaju. Medtem, ko v velika mesta LeBroni in
Duranti prihajajo kar sami, lahko medijsko manj zanimivi klubi privabijo igralce le s (pre)visokimi
pogodbami in upajo na srečo na naboru.
Nekateri majhni klubi kljub takemu razmerju vseeno žanjejo uspehe iz sezone v sezono –
najboljši primer so San Antonio Spurs, ki že 22 sezon zapored niso zamudili končnice kljub 26.
mestu po velikosti medijskega trga. Le tri mesta nad njimi najdemo Hornetse, ki so njihovo
popolno nasprotje.
V času rekordnega dviga plačne kapice za moštva pred tremi leti – spomnimo, zaradi tega so
Bojevniki lahko podpisali Duranta – so slabša moštva delila velike denarje povprečnim igralcem.
Takrat je veliko NBA strokovnjakov napovedalo stisko moštev ob poteku takih pogodb, in ta
trenutek je za Hornetse prišel zdaj.
To sezono so namreč trije igralci s takimi pogodbami izkoristili klavzulo, s katero lahko za enak
denar igrajo še eno leto (player option): Bismack Biyombo (17 milijonov), Marvin Williams (15
milijonov) in Michael Kidd-Gilchrist (13M). Ta trojica igralcev je v lanski sezoni dosegala skupaj
21.2 točke in 13.8 skoka.
A to je le vrh katastrofalnega poletja za klub Michaela Jordana. Po odhodu lani drugega
najboljšega igralca Hornetsov Jeremyja Lamba si je GOAT (Greatest of All Time) zadal dva cilja:
rešiti se pogodbe Nicolasa Batuma (25.5 milijona za sezono 2019/2020) in Kembo Walkerja
prepričati v podpis nove pogodbe. Uspelo jim ni niti eno, niti drugo. V uteho jim je bila le
privolitev Walkerja v podpis pogodbe, ki jo lahko takoj zamenjajo za drugega igralca (sign and
trade).
S tem so v klub pripeljali Terryja Rozierja, super rezervo iz Bostona, ki si je z igro v predlanski
končnici ob odsotnosti Irvinga precej dvignil ceno na trgu, nato pa lani prav ob Irvingu pobiral
drobtinice iz klopi. Hornetsi upajo, da bo Rozier uspel svojo predlansko odlično igro v končnici
razpotegniti na celotno obdobje svoje 57 milijonov vredne 3-letne pogodbe. Je bil to pravi Terry
ali kratkotrajna posledica navdiha, želje po dokazovanju ter moštvene kemije? Trenutni Hornetsi
ne bodo dosti manj disfunkcionalni od lanskih Celticsov, in to je zdaj Rozierovo moštvo. Prišli
bodo tako daleč, kolikor dobro bo on igral.
CHICAGO BULLS
Čikaški biki so vse od poškodbe Derricka Rosea, ki je spremenila franšizo, v nekem "limbu". Nikoli dovolj dobri, da bi zaropotali v končnici ali dovolj slabi za prva mesta na enemu od naborov. Še največ pozornosti ekipa pritegne s tragikomičnimi pripetljaji, kot so pretep Portisa in Mirotića ali skorajšnji upor igralcev pod vodstvom novega trenerja Jima Boylena, ki je moštvo hotel disciplinirati z neke vrste »boot campom«.
A igralsko jedro končno dobiva obrise moštva, ki se bo v dveh ali treh letih lahko borilo za končnico. Restrukturiranje moštva se je začelo z menjavo Butlerja za Zacha LaVinea, Laurija Markkanena in Krisa Dunna. Bullsi so slednjemu po dveh letih razvoja odpovedali svojo potrpežljivost in na letošnjem naboru izbrali njegovo zamenjavo Cobyja Whitea, svojega organizatorja igre prihodnosti.
Coby je s 196 cm nadpovprečno visok za organizatorja igre, ima nos za koš in soliden šuter iz razdalje. Tako kot naš Luka ima rad »stepback« trojke, njegova glavna značilnost – poleg ogromne afro frizure – pa je hitrost, s katero spravlja branilce v obup.
V mlado jedro Bullsov se bo zaradi teh značilnosti verjetno odlično vklopil. Otto Porter (26 let), Zach Lavine (24), Lauri Markkanen (22) in Wendell Carter Jr. (20) bodo imeli na voljo dovolj časa za uigravanje ter iskanje kemije.
Odšli so Robin Lopez, Jabari Parker in Bobby Portis; Bullsi bodo najbolj pogrešali Portisa, ki je iz klopi v 24 minutah igre dosegal 14 točk in 7 skokov z 38% natančnostjo pri metih za tri.
Navijači pa ne morejo biti nezadovoljni nad okrepitvami: Thomas Satoransky iz Washington Wizardsov bo iz klopi nadomeščal Cobyja Whitea ter mu nudil veteransko pomoč. Thaddeus Young je podcenjen obrambni igralec s solidno statistiko v napadu, ki bo kljub 14 milijonom na leto verjetno verjetno menjava Lauriju Markkanenu. Carterju kljub manjku kakšnega centimetra bolj paše mesto centra, na katerem je lani v 25 minutah igre kot novinec ob zelo solidni obrambi dosegel 10 točk, 7 skokov in skoraj dve podaji na tekmo.
Bullsi bodo v sezoni 2019/2020 zelo zanimivo moštvo. Tako v napadu kot obrambi bodo verjetno vsaj povprečni, vendar nikakor tako slabi kot lani. Ofenzivno jih bo teplo pomanjkanje strelcev. Porter je po menjavi v Bullse resda metal skoraj 50% za tri, kar naslednjo sezono verjetno ne bo uspel vzdrževati. V Wizardih je ob Bradley Bealu in John Wallu dobil več prostora za met, kot ga bo deležen z Biki, razen če LaVine in Markkinen vsaj obdržita odstotek meta za tri (približno 37%) ob povečanju števila metov izza črte. Lani sta glavna strelca Bikov vrgla skupaj malenkost več kot 11 trojk na tekmo, kar je za glavni opciji v napadu odločno premalo.
In Boylen, glavni trener Chicaga? Z Bullsi je podpisal pogodbo in bo glavni trener vsaj še eno sezono, vendar onkraj naslednjega leta verjetno ne more več računati na glavno trenersko mesto. Napredna statistika njegovega moštva po prevzemu vodenja ekipe od Freda Hoiberga je bila porazna: najslabša napadalna in podajalska ekipa lige, predzadnja v izgubljenih žogah ter skokih – in prva v številu sklec, kot so se hecali mediji. Bo vodstvu Bullsov uspel pokazati, kaj se je naučil pod Popovichem, ali bo še naprej glavni predmet posmeha na twitterju?
NEW YORK
O Knicksih je bilo po medijih že toliko napisanega in povedanega, da se vsak nov članek zdi kot ponavljanje desetih prejšnjih. Vsak portal in medijska osebnost imajo svoj pogled naKratkohlačnike – kako bi mogli sestaviti moštvo, zakaj ne bi smeli menjati Porzingisa itd. Kljub svojim različnim pogledom pa jih povezuje neizpodbitno dejstvo, da je James Dolan najslabši lastnik v zgodovini Knicksov.
Za tega sina bogataša, ki je podedoval medijsko najmočnejše moštvo v NBA, se zdi, da mu je
vodenje kluba odveč in se raje zateka v zavetje svoje blues skupine. Spet drugič se spušča v
bizarne incidente, kot je doživljenjska prepoved vstopa navijača, ki si ga je upal kritizirati, ali
metanje klubskih legend iz dvorane. Lani je med navijači odjeknila njegova napoved, da
razmišlja o prodaji moštva, a kasneje se je izkazalo, da je bila ta domislica kratkega veka.
Kakršen lastnik, tako je tudi vodstvo kluba, boste rekli – in čisto prav sklepate. Dolan s svojim
vmešavanjem v vodenje klubu ne uspe zagotavljati stabilnosti ter svojim podrejenim zaupanja, da bi samostojno opravljali svoje delo. To je bil glavni razlog za odhod Kristapsa Porzingisa, edino svetlo točko, odkar so svojo prihodnost položili (in zapravili) v roke Carmely Anthonyja in Amareja Stoudemireja.
V pričakovanju najmočnejšega prostega NBA trga v zgodovini te lige so se »KP-ju« odpovedali v zameno za sprostitev plačnega prostora ekipe, s katerim so računali naprihod enega ali cela dveh superzvezdnikov – praktično celo leto se je šušljalo, da naj bi Durant in Irving združila moči v New Yorku. Kot smo kasneje videli, se govorice zadele pravo mesto – ne pa pravi klub…
Ko se je izkazalo, da New York Knicks niti s tretjim izborom na naboru ne bo uspel med svoje vrste privabiti superzvezdnike, so se odločili denar nameniti kratkotrajnim pogodbam za igralce z malce manj zvenečimi imeni. Kratke pogodbe so imele smisel (čez dve leti bo Giannis prost igralec), ostalo pač ne: gradnja moštva je bila tako nesmiselna, da smo se spraševali, ali ni za krmilom moštva petletnik, ki je prvič v roke dobil igro NBA2K na konzoli.
Še pred tem pa so na naboru kot tretjega po vrsti izbrali R.J. Barretta, moštvenega kolega Ziona Williamsona iz Duke univerze. Preden je Zion s svojo igro neuradno še pred naborom osvojil prvo mesto, so Barretta številni strokovnjaki imeli za najboljšega mladega igralca nabora leta2019. A po vzponu Ziona in Ja Moranta, ki je odšel v Memphis, je Barrett odlična tolažilna nagrada za Knickse.
Barrett je visok branilec z dobrim občutkom za podajo in skok, odličnim nosom za doseganje
točk in povprečno obrambo. Navijače New Yorka malce skrbi njegov odstotek meta, ki ga bo
nedvomno popravil v letu ali dveh. In katere soigralce je Barrettu namenil tisti petletnik na
konzoli?
Julius Randle, krilni center – 63 mio za tri leta
Taj Gibson, krilni center – 20 mio za dve leti
Bobby Portis, krilni center – 31 mio za dve leti
Marcus Morris, krilni center – 15 mio za eno leto
In ko je na trgu zmanjkalo krilnih centrov, so Knicksi v svoje vrste zvabili še ostrostrelce Wayna Ellingtona iz Miamija in Reggieja Bullocka iz Lakersov ter organizatorja igre Elfrida Paytona iz Pelicanov.
Kako bo dejansko izgledala prva in druga postava Knicksov, je veliko vprašanje. Poleg treh
novih branilcev sta tu še Barrett in Dennis Smith Jr. iz Dallasa, lanski novinec Kevin Knox
(pozicija krila) ter vojska krilnih centrov. Trener David Fizdale bo v svoji drugi sezoni vodenja Knicksov imel ogromno dela!
TORONTO RAPTORS
Zakaj smo Toronto Raptors uvrstili med letos manj zanimiva moštva lige?
Najbolj pogosta mantra Torontovih navijačev je vedno bila: »Vsi nas podcenjujejo!« Zadnjo sezono so z naslovom končno dočakali zadoščenje, ki je bilo kratkega veka – in Toronto je spet pozabljen. Kako lahko odhod le enega igralca pahne favorita za naslov v ekipo, ki se bori za končnico?
Tukaj lahko potegnemo še eno vzporednico med igralcema, katera mnogi primerjajo že celo poletje: Michael Jordan in Kawhi Leonard. A ker govorimo o Raptorsih, se bomo vprašali: So lahko brez Kawhija tako dobri, kot so bili Bullsi med Jordanovim baseballskim premorom?Glede na starost Marca Gasola (34), Kyle Lowryja (33) in Serge Ibako (30) bi lahko rekli, da ne; najboljši igralci Bullsov so bili ob Jordanovem odhodu mlajši. A prihodnost je za edino kadansko ekpo svetlejša: Pascal Siakam, Fred Van Vleet in Og Anunoby daje Torontu zdravo igralsko jedro, okoli katerega lahko začnejo graditi ekipo že takoj naslednje leto. Gasolu, Lowryju in Ibaki, ki skupaj zaslužijo kar 71 milijonov na leto, poteče pogodba po koncu prihajajoče sezone. Generalni menedžer Masai Ujiri bo zagotovo vsaj enega, če ne celo vse tri igralce zamenjal še pred februarskim rokom, kajti v »izgubljeni« sezoni jih gotovo ne bo hotel izpustiti iz rok brez vsaj minimalnega izkupička.
Govor o izgubljeni sezoni ni pretiravanje. Milwaukee in Philadelphia bosta nepremagljiva ovira zaToronto, najverjetneje pa jih ne moremo postaviti niti ob bok Bostonu in Indiani. In če se vrnemo k primerjavi z Bullsi, ki so s Pippenom v glavni vlogi dvakrat zapored dosegli polfinale Vzhodne konference: ta rezultat za Toronto ni nemogoč, a je malo verjeten. Zakaj?
Kawhi in Danny Green s svojim odhodom nista sprostila velike vsote denarja. Masai Ujiri je imel na voljo le dve »izjemi«, s katerima je lahko porabil 12.9 milijona dolarjev. 6 milijonov za dve leti se konča z opcijo, ki jo lahko izkoristi igralec: Stanley Johnson je odlično atletsko, defenzivno naravnano malo krilo, vendar se podobnost s Kawhijem tu žal konča. Detroit se mu je z razlogom odrekel, in največji razlog nosi številko 31: To je Stanleyev lanski odstotek meta za tri.
Ta številka je še kar solidna, če jo primerjamo z drugo Torontovo okrepitvijo: Rondae Hollis Jefferson, kije podpisal za eno sezono in 2.5 milijona, je še eno odlično obrambno malo krilo z 18 odstotnim metom za tri lani ter le 65 odstotnim metom iz črte prostih metov. Torontov cilj naslednjo sezono očitno ne bo doseči več košev od nasprotnika, temveč nasprotniku preprečiti dovolj točk za zmago. Podobno je predlani igral Boston in med redno sezono je strategija odlično delovala, malce pa se je zataknilo proti LeBronu v finalu konference.
Še edina omembne vredna okrepitev je organizator igre Cameron Payne, ki je podpisal enoletno pogodbo, vredno 1.7 milijona dolarjev. Po igranju v Oklahomi in Chicagu se je Cleveland po dveh 10-dnevnih pogodbah odločil, da ni vreden pogodbe. V Torontu bo svojo srečo iskal kot rezerva Lowryju in Van Vleetu.
Letos bomo v edini kanadski ekipi gledali defenzivno naravnano košarko, ki bo dobro delovala v redni sezoni. Brez elitnega »zbiralca točk«, kakršen je bil Leonard, se bo zgodba v končnici verjetno obrnila. Tokrat bosta Milwaukee ali Philadelphia lahko maščevala svoj poraz iz zadnje končnice.
SACRAMENTO KINGS
Prvi del po koncu sezone je Vlade Divac podpisal novo pogodbo za generalnega menedžerja in odpustil trenerja Davea Joergerja. Joerger je bil eden najbolj zaslužnih za preporod mladih Kingsov, ki so pod njegovim vodstvom igrali hitro in všečno košarko. Žal se v zgodovinsko močni Zahodni konferenci niso uvrstili v končnico, kar bi Joergerja mogoče celo rešilo.
Namesto njega je Divac ključe svojega moštva zaupal Luke Waltonu, bivšemu trenerju Lakersov. Kot zamenjava za takrat hospitaliziranega Stevea Kerra je Bojevnike vodil do rezultata 39-4 v rekordni sezoni, s katero so za eno zmago presegli Bullsov rekord 72 zmag. V treh letih vodenja Lakersov je vsako sezono izboljšal svoj rezultat, vendar se z LeBronom zaradi številnih poškodb (Ball, LeBron, Ingram) in drugim najslabšim "tricaškim" moštvom lige ni mogel uvrstiti v končnico. Končal je kot žrtev spora med Magic Johnsonom in Robom Pelinko.
To pa je bil le začetek selitev: najprej je odšel Willie Cauley-Stein, za katerim je svojo priložnost s klopi odlično vnovčil drugi izbor na draftu Marvin Bagley. Zdaj bo lahko v prvi postavi pokazal, zakaj so ga Kralji izbrali pred Luko Dončićem.
Steinu so sledili še manj znani igralci: Troy Williams, Alec Burks, Corey Brewer, Kosta Koufos, Frank Mason in B.J. Johnson. Na veselje navijačev Kraljev se jim ni pridružil nobeden izmed jedra moštva, ki ga tvorijo De'Aaron Fox, Buddy Hield in Bogdan Bogdanovič.
Divac jim je dodal več okrepitev: 28-letni Cory Joseph je veteran iz San Antonia, ki je pretekli dve leti nabiral minutažo v Indiana Pacersih. Z 82 tekmami v končnicah bo zelo dobrodošel veteranski mentor mladi ekipi Sacramenta. V treh letih mu bo pogodba navrgla 37 milijonov dolarjev.
25 milijonov v dveh letih, od katerih je v drugi sezoni le 1.8 milijona zagotovljenih, je Divac namenil še enem veteranu, Trevoju Arizi. Ariza je nazadnje najvidnejšo vlogo odigral v Houston Rocketsih, ki so Bojevnike za las spustili v Finale lige NBA predpreteklo sezono.
Nato je s trebuhom za kruhom (beri: 15 miljionov dolarjev za eno sezono) naredil šestmesečni postanek v Phoenix Sunsih, ki so ga pred iztekom februarskega roka za menjave poslali v Washington Wizards. Ariza je izreden profesionalec in delavec, od katerega se lahko mladi Kralji veliko naučijo. Kljub 34 letom pa je kot igralec iz klopi lahko še izredno koristen tako v napadu s trojkami, kot v obrambi.
30-letni Dewayne Dedmon se bo z Bagleyem boril za minute na poziciji centra. Za 40 milijonov v treh letih, od katerih sta le dve zagotovljeni, Kralji v njem vidijo novega Brook Lopeza. Dedmon je v Atlanti v dveh letih vrgel kar 358 trojk, do prihoda v Atlanto pa le eno v celi karieri. Z 38-odstotnim metom za tri in dobro obrambo ga bo Bagley težko zadržal na klopi.
Najodmevnejša in precej presenetljiva okrepitev, pa prihaja kar iz vrst samih Kraljev: Harrison Barnes je zavrnil opcijo, ki bi mu zagotovila 25 milijonov dolarjev v prihajajoči sezoni in rajši sprejel dolgoročno pogodbo: v štirih letih bo v malho pobasal kar 85 milijonov dolarjev. Kot se navijači Dončića verjetno spomnejo, je Lukov lanski soigralec bil menjan v Kralje kar med tekmo, kar je sprožilo ogorčene reakcije med igralci; kasneje smo izvedeli, da je bil Barnes o menjavi obveščen pred tekmo.
Zaradi izgube Steina in Koufosa so si Kralji zagotovili dodatno okrepitev za rezervnega centra v Richaunu Holmesu, katerega smo prejšnjo sezono gledali v dresu Sunsov kot menjavo za DeAndre Aytona. Tako je Divac zaokrožil poletno trgovanje ali, bolje rečeno, podpisovanje in novemu trenerju Waltonu dal na voljo ekipo, ki bi ob dobremu zdravju in navdahnjeni igri resno konkurirala za mesto v končnici na spet izredno močnem Zahodu. Ali se bodo tja uvrstili, pa bomo še videli!
