KošarkaPodaljšek

Goran Dragić: Od Kobejevih Lakersov, do Tatumovih Celticsov

V polfinalu zahodne konference pred desetimi leti se je Goran Dragić prelevil v “Dragona” in vsem dvomljivcem dokazal, da je njegovo mesto v ligi NBA. Na prelomni tretji tekmi serije proti takrat nepremagljivim San Antonio Spursom s Timom Duncanom, Manujem Ginobilijem in Tonyem Parkerjem, je v zadnji četrtini dosegel kar 23 točk in na ključni tretji tekmi serije, Sunse popeljal do prelomne zmage. Ekipa Sunsov, v kateri sta glavni vlogi igrala Steve Nash in Amar’e Stoudemire, je nato po zgodovinski metli Spursov, v finalu zahoda izgubila proti Kobejevem Lakersom, ki so v velikem finalu premagali Boston Celticse, s Paulom Piercom, Kevinom Garnettom in Rayem Allenom ter osvojili naslov prvakov lige NBA.

Goran Dragić si takrat zagotovo ni mislil, da bo moral toliko časa čakati na nov nastop v konferenčnem finalu, vendar se je z njegovo kariero nekajkrat poigrala tudi usoda. V sezoni 2013-14 je ekipo Phoenix Sunsov, ki so jim pred začetkom sezone analitiki in stavnice družno napovedovali, da bodo končali z največ 17 zmagami, skorajda lastnoročno popeljal do 48 zmag. Tisto sezono je bilo 48 zmag dovolj za 3. mesto v vzhodni konferenci, toda na “divjem zahodu” je Sunsom za končnico zmanjkala ena sama tekma. Dragić je po sezoni prejel nagrado za igralca, ki je najbolj napredoval (Most Improved Player) in bil uvrščen v 3. najboljšo peterko lige (3rd Team All-NBA).

Toda poleti je med prestopnim rokom vodstvo Sunsov, kot že ničkolikokrat pred tem, zopet povleklo vrsto napačnih potez, Goran je pa končno uvidel, da v Phoenixu še dolgo časa ne bodo sestavili konkurenčne ekipe, s katero bi se lahko boril za prstan, ali pa v primeru Sunsov, vsaj za mesto v končnici. Dragić se je pa želel boriti za prstan. Zato je zahteval menjavo, na domnevnem seznamu želja, ki ga je njegov agent Bill Duffy predložil vodstvu kluba, pa se je nahajalo tudi moštvo iz juga Floride. Goran je iskal resno ekipo, ki se vsako sezono želi boriti za najvišja mesta in kjer se cilji ne bodo iz leta v leto spreminjali. To je našel v Miamiju, vendar je usoda hotela drugače.

Ko je alfa in omega moštva Miami Heat Pat Riley, v februarskem prestopnem roku plačal visoko ceno za Gorana Dragića, je bil njegov namen sestaviti novo “veliko trojico” s Chrisom Boshem, Dwyanom Wadom, Dragić pa je bil manjkajoči člen, ki bi v napadu povezal igro. Toda le nekaj ur po tem, ko je bila izpeljana menjava med Miamijem in Phoenixom, so zdravniki Boshu sporočili, da pri težavah z mečno mišico, ki so ga pestile že dlje časa, ne gre za poškodbo mišice, temveč za krvni strdek v arteriji. Sezono je moral prekiniti, v naslednji pa po vnovični dignozi krvnih strdkov, bil primoran še predčasno zaključiti svojo blestečo kariero.

Dragić in Wade sta nato v sezoni 2015-16 ekipo pripeljala do polfinala vzhodne konference, Miami pa je po vrsti poškodb mnogih ključnih igralcev v rotaciji, v sedmih tekmah izgubil serijo proti Torontu. V Miamiju še dandanes nihče ne dvomi, da bi skupaj z zdravim Boshem tisto sezono premagali Toronto in se z LeBronovimi Cavaliersi pomerili v finalu konference. Toda tisto poletje je po zaključku Bosheve kariere odšel še Wade, prihodnost Miamija pa je kar naenkrat postala zelo negotova. Legendarni Riley, ki je prstane osvajal kot igralec, trener in generalni direktor oziroma predsednik kluba, pa je prvič v svoji neprekosljivi karieri povlekel nekaj paničnih potez ter v naslednjih dveh letih podpisal vrsto slabih pogodb z igralci, ki so še v lanski sezoni veljali za povsem “nezamenljive”.

Še lansko poletje je bil namreč proračun Miami Heatov povsem zapolnjen. Riley je s svojo ekipo, v kateri se najbolj znaša na Andyja “The Braina” Elisburga, mrzlično iskal način, kako bi v proračunu naredil prostor za pogodbo Jimmyja Butlerja. Zaradi že omenjenih nezamenljivih pogodb, je bil primoran ostalim klubom ponuditi tudi Gorana Dragića. Toda kot kaže se je zopet malce poigrala usoda, menjava Dragića v Dallas, o kateri so že poročali številni novinarji, na čelu s TV postajo ESPN, pa iz še danes nepojasnjenih razlogov, ni bila izpeljana. Riley je kmalu zatem v Portlandu našel “kupca” za eno od “nezamenljivih” pogodb, Hassana Whitesidea in s to menjavo naredil prostor za prihod Butlerja, ki je ravno v Dragiću našel sorodno dušo in dobrega prijatelja. Tako dobrega, da Jimmy sedaj želi, da se ga kliče Zoki.

Goran bo nocoj po 10 letih zopet nastopil v finalu konference. Timmy, Manu, Tony, KG, The Truth, Pau, Kobe… generacije so se zamenjale, sedaj mediji največ govorijo o Dončiću, Tatumu, Williamsonu, Youngu… 34-letni Ljubljančan je pa po težavah s poškodbo kolena lansko sezono, kot kaže sedaj popolnoma okreval in dokazal, da kljub okorni opornici na nogi in sivini v laseh, še vedno sodi med najboljše organizatorje sveta. Tako kot že dobršen del preteklega desetletja, ki ga je v ligi NBA najbolj zaznamovala ravno vrsta odličnih “point guardov”.

Ko se je Goran prvič z Rileyem, ki ga navijači kluba ljubkovalno imenujejo “The Godfather”, srečal v njegovi pisarni na vrhu American Airlines Arene, je ta malce nonšalantno, kot Vito Corleone v filmu The Godfather, iz predala na mizo vrgel celo pest prstanov, ki jih je osvojil v svoji karieri, trajajoči že več kot 50 let. “To je vse kar šteje na koncu”, je dejal stari lisjak Riley, ki je pred leti enak sestanek imel tudi z LeBronom Jamesom in Chrisom Boshem ter dodal: “Vzemi enega. Lahko ga obdržiš dokler ne osvojiš svojega.” Goran pravi, da ni imel dovolj poguma, da bi takrat vzel enega od Rileyejevih prstanov. Letos ima po desetih letih zopet priložnost, da osvoji končno osvoji še svojega.