KošarkaNaš uvid

Vzpon in padec ter (ponovni) vzpon Dwighta Howarda

Na kaj pomislite, ko slišite ime Dwight Howard? Seveda tisti,ki spremljate NBA ligo. Na široka ramena? Na še širši nasmeh? Trikratno nagrado za obrambnega igralca leta? Meme, na katerem lahko vidimo Kobe Bryanta, ko strmi v Howarda na parketu in izreče besedo »soft«? Kaj pa še ena beseda: »Dwightmare«?

Vse našteto simbolizira tobogan, ki se imenuje kariera Dwighta Howarda. Prijazni in trmasti velikan, ki je svoji prvi ekipi pomagal, ker je sprejel manjšo vlogo v napadu – in vsem naslednjim škodil, ker je želel večjo.

Dwight Howard je v Orlandu trikrat zmagal nagrado za najboljšega obrambnega igralca lige NBA.

Deset let in nekaj mesecev je minilo od Howardovega največjega uspeha – finale lige NBA z Orlando Magic, ki ga je izgubil proti Lakersom 4-1 pri svojih rosnih 23. letih. Večina igralcev v NBA nikoli v karieri ne vidi NBA finala, kaj šele tako zgodaj v karieri. Dwight Howard je takrat imel za sabo naslov najboljšega obrambnega igralca lige, dvakrat igral na all-star tekmi ter se že trikrat uvrstil v All-NBA ekipo (enkrat tretjo, dvakrat pa prvo postavo).

Naslednjih sedem let je Dwight zamenjal pet ekip, ki so bile srečne, ko so se ga lahko odkrižale. Lakersi so ga sprejeli odprtih rok in se ga rešili olajšanih src, in podoben vzorec se je ponovil pri Houston Rocketsih, Atlanti, Charlotteu in Washingtonu. Kako je lahko kariera igralca, ki je nekoč veljal za drugega najboljšega v ligi za LeBronom Jamesom, ubrala tako strmo pot navzdol?

Howarda je najlažje opisati z besedami »otrok v odraslem telesu«. Pri otrocih čustva ponavadi prevladajo nad razumom, in pri Dwightu ni bilo nič drugače. Njegovo osebnost najbolj ponazarja poteza, ki si jo je privoščil na ekipnem letalu tik pred dogovorjeno menjavo v Brooklyn Netse, že druge v dveh letih.

Brooklyn Nets so kar dvakrat poskušali Howarda z menjavo pripeljati v svoje vrste ob bok prijatelju Deronu Williamsu. Obakrat so pogajanja propadla.

Svojim soigralcem je Dwight že povedal, da se bo po prvi neuspeli menjavi v Netse tokrat končno podal v Brooklyn. Na letalu so se soigralci z njim zabavali, slikali za spomin na dobre čase in se nasplošno dobro imeli. Tako dobro, da si je Dwight enostavno premislil in ob pristanku zavrnil podpis papirjev, ki bi potrdili menjavo v Netse. Slednji so zjutraj izvedeli za Howardovo potegavščino in v paniki Deronu Williamsu iz Portlanda pripeljali 29-letnega Geralda Wallacea, za katerega so v Trailblazerse poslali tudi izbor na naboru…na katerem je Portland izbral Damiana Lillarda. Mogoče ste že slišali zanj. A to je zgodba za drugič…

 

 

 

 

Novinarska konferenca z van Gundyjem in Howardom se je končala zelo nelagodno za Dwighta.

Svoj vrhunec je nočna mora Dwighta Howarda, ki so jo mediji poimenovali »Dwightmare«, doživela aprila 2012. Takratni Orlandov trener Stan van Gundy je novinarjem potrdil govorice, da ga vodstvo kluba hoče na željo Howarda zamenjati. V tistem hipu Dwight, ki ni vedel za predmet pogovora, stopi pred novinarje in objame van Gundyja čez rame, češ, “super odnos imava”. Van Gundy se je hitro izvil iz objema, Howard pa je vidno “tonil” v vedno večjo zadrego, medtem ko so ga novinarji spraševali o van Gundyjevi izjavi in Dwightovi želji o menjavi trenerja. Mirno lahko rečemo, da gre za enega bolj neprijetnih intervjujev v ameriških športih nasploh.

Ta nerodni intervju je bil začetek konca priljubljenosti Howarda pri navijačih NBA. Z Lakersi je še imel izgovor v poškodbi hrbtenice; v Houstonu je njegova želja biti več, kot je zmožen, zasenčila njegovo igro, ki še posebej v končnici sploh ni bila slaba.

Če smo čisto iskreni, je za to deloma kriv tudi Daryl Morey, menedžer Houston Rocketsov. V Hardnovo moštvo je Dwighta zvabil z obljubo o razširitvi njegove vloge pod slovitima Kevin McHaleom, takratnim trenerjem Rocketsov, in legendarnim Hakeemom Olajuwonom, ki je privolil v sodelovanje z Rocketsi kot posebni svetovalec (beri: osebni trener Howarda).

A zelo ozka vloga Howarda v času igranja za Orlando je pustila svoje posledice. Van Gundy je Dwighta kot elitnega »roll mana« oz. postavljalca blokov v pick&rollu izkoristil do maksimuma, zaradi narave moštvene taktike Orlanda pa od njega v napadu ni potreboval čisto ničesar drugega. Po odhodu iz Orlanda se je Dwight naveličal stranske vloge in želel postati središče napada svoje nove ekipe ter z velikimi pričakovanji podpisal pogodbo s Houstonom.

Naveza Harden-Howard je veliko obetala, a zaradi trme Howarda žalostno končala brez velikega uspeha.

Še zdaj je veliko poznavalcev mnenja, da bi Houston v treh Howardovih letih lahko vsaj enkrat postal prvak, če bi Dwight le sprejel enako vlogo v napadu, kot jo je imel v Orlandu. Združitev elitnega pick&roll »maestra« Hardna ter elitnega »roll man-a« Howarda je pač bila že kar preveč očitna. Žal je Howard trmasto vztrajal pri svoji nerodni centrski tehniki, s katero si je zaradi izgubljenih žog in upočasnjevanja napada kopal luknjo v Houstonu ter vnašal slabo voljo v ekipo. S Hardnom se v zadnjem Dwightovem letu še videti nista mogla in sodelovala le toliko, kot sta bila primorana.

Zgodba se je ponovila v Atlanti, kjer je Dwight kljub dobri osebni igri prinašal ekipi minus v napadu. Po govoricah sodeč so igralci Atlante z manjšo zabavo proslavili njegov odhod. V Hornetsih je z najboljšo osebno statistiko v zadnjih petih letih skoraj oživil svojo kariero in se naslednjo sezono pridružil Washingtonu kot velika okrepitev, ki je za Wizardse igrala točno devet tekem, preden je končala sezono zaradi poškodbe spodnjega dela hrbta.

Dwight Howard je poleti postal prosti igralec in zdelo se je, da mu je zadnja poškodba dokončno zaprla vsa vrata. Duri so mu odškrnili Lakersi, ki so po poškodbi Cousinsa iskali nadomestnega centra in Howardu ponudili pogodbo brez zajamčenega dohodka z možnostjo enostranske prekinitve v kateremkoli trenutku. Nekoč najboljši center lige je pogodbo, nad katero bi še pred nekaj leti vihal nos, brez pomisleka sprejel.

Dwight je med letošnjim poletjem “preuredil” svoje telo in z izgubo mišične mase pridobil na gibčnosti.

Ko se dotaknemo dna, lahko gremo le še navzgor. Dwight je na dnu svoje kariere očitno sprejel dejstvo, da nikoli ne bo kaj več kot stranski igralec, ki mora garati za svoje točke ter nuditi podporo zvezdnikom, večjim od sebe. Poleti je s posebnim programom shujšal in se predvsem rešil ogromnih ramen, ki so na fotografijah včasih izgledale kot narisane in mu omejevale gibčnost zgornjega dela telesa ter vršile pritisk na oslabljeni hrbet.

Rezultati njegovega novega pristopa k igri so za igralca, ki so ga vsi odpisali, neverjetni. Howard je postal nepogrešljiv član najboljše obrambne ekipe celotne NBA. V igro vstopa s klopi namesto prvega centra Javale McGeeja in končuje tekme namesto njega. V napadu naredi manj stvari, kot je navajen, a je pri tem zelo učinkovit. Od 24 metov v šestih tekmah žoga le v petih primerih ni želela skozi obroč, in samo trije od uspešnih 19 košev niso bili zabijanje ali polaganje iz neposredne bližine po podaji soigralca.

V le 21 minutah na tekmo dosega slabih 7 točk in 8.2 skoka; kar poldrugi skok je opravljen v napadu, poleg pa je zaslužen še za 2.3 blokade. Največji pokazatelj njegove vrednosti je napredna statistika: preračunano na 100 posesti so Lakersi z njim na parketu  za 25.3 točk boljši od nasprotnika ter za 1.6 točko slabši z Dwightom na klopi.

Kariero v Orlandu je začel na enak način, kot jo v zatonu nadaljuje pri Lakersih: kot elitni »stranski« igralec v napadu in vseprisotni kolos v obrambi. Vmesna leta je preživel kot otrok, ki odrašča in se staršem upira med puberteto. A kot pravi pregovor: bolje pozno, kot nikoli. Dwight Howard je dokončno odrasel.