KošarkaNaš uvid

Predogled NBA sezone 2019/2020 – 1. del

NBA sezona je pred vrati in z njo se vrača tudi ekipa Sportinfo, ki jo verjetno najbolj poznate po Facebook strani NBA Slovenija. V prihajajočih dveh tednih, ki nas ločita od začetka tekem, vam bomo predstavili vseh 30 ekip. Začeli bomo na dnu in se v vsakem članku vzpenjali proti vrhu.

V prvem članku vam predstavljamo pet ne tako dobrih ekip, za katere upravičeno pričakujemo, da se bodo do konca sezone stežka odlepila od dna.

 

PHOENIX SUNS

 

Ena najslabših franšiz zadnjih let se kljub dejavnemu prestopnemu roku še vedno znajde na dnu napovedi vseh medijskih hiš. Upravičeno ali ne?

Lansko sezono so odigrali praktično brez organizatorja igre, kar je Kokoškovu silno otežilo vodenje ekipe. Novi trener Monty Williams take blamaže s strani generalnega menedžerja Jamesa Jones ne bo deležen, saj so Sonca Rickyju Rubio namenila kar 51 milijonov težko pogodbo za tri leta zvestobe.

Rubio je še vedno dober obrambni igralec z odličnim pregledom nad igro…ter še vedno slabim metom, zaradi česar je po našem mnenju preplačan. Enostavno ne verjamemo, da je Phoenix moral ponuditi tako visoko pogodbo; po drugi strani klubi, ki so za igralce nezaželena destinacija, velikokrat edino s (pre)visokimi pogodbami proste igralce prepričajo v prihod.

Enako se je zgodilo tudi s Frankom Kaminskyjem, ki ga je Michael Jordan na naboru izbral neobičajno visoko. Tokrat mu ni bil pripravljen podaljšati pogodbe za 4,4 milijone dolarjev, od Phoenixa pa jih je dobil kar 10 za eno sezono. Kaminsky je po višini krilni center in met iz razdalje je njegova največja odlika, žal pa tudi edina.

Pred podpisom Kaminskega in Rubia so si Sonca privoščila neobičajno potezo: v pričakovanju igralske tržnice so se rešili plače enega svojih najboljših igralcev in v zameno dobili…praktično nič. TJ Warrena in 32 izbor na naboru so poslali v Indiano, ki je krvavo potrebovala strelce. Warren je lani v 43 tekmah za Sunse v povprečju dosegal 18 točk z 43 odstotno natančnostjo za tri. Očitno je 35 milijonov v treh letih, kolikor mu je ostalo na pogodbi, bilo preveč za Phoenix.

Nato so svoj šesti izbor na draftu zamenjali za 11. iz Minnesote ter v zameno dobili še Daria Šarića, podcenjenega krilnega centra, ki bi lahko v novi sredini pokazal vse svoje znanje. A Sonca ne bi bila Sonca, če ne bi dobri potezi sledila slaba – na enajstem mestu so izbrali Cam Johnsona, ki ga je večina analitikov imela na 25. mestu ali še nižje. Johnson je 23-letna verzija Kaminskega z malenkost boljšo obrambo, kar postavlja pod vprašanje sam podpis Kaminskega.

Menjav na naboru še ni bilo konec: Soncem je bil Ty Jerome tako všeč, da so Bostonu v zameno za njegovo izbiro na 24. mestu poslali pravico do izbora v prvi rundi naslednje leto. Boston je primaknil še Aarona Baynesa, nekdanjega centra Uniona Olimpije in San Antonio Spursov, ki bo v Phoenixu odlično nadomestil odhajajočega rezervnega centra Richauna Holmesa.

Nazadnje so Sonca podpisala še Kellyja Oubreja, ki je februarja iz Washingtona prišel kot menjava za Arizo. Kelly je po menjavi odlično igral za Sonca, vendar se sprašujemo, ali je Oubre pokazal svojo pravo vrednost – ali je bila dobra igra le posledica pogodbenega leta, v katerem igralci ponavadi igrajo veliko bolje od njihovega povprečja. Zato se bojimo, da je bilo 30 milijonov za dve leti preveč za igralca, ki se z lahkoto vrne v sivo povprečje iz Washingtonskih dni.

Sonca so s tem zaključila sestavljanje mozaika okoli svojih dveh mladih zvezd, DeAndre Aytona in Devina Bookerja. Tako Booker kot Ayton sta napadalno zelo nadarjena in obrambno porazna igralca. James Jones jih je obkrožil z dobrimi obrambnimi igralci prve peterke, a na ta račun izgubil na metu iz razdalje. Zato menimo, da bo Phoenix kljub trudu za izboljšanje ekipe na koncu še vedno ena izmed najslabših moštev Zahodne konference.

 

MEMPHIS GRIZZLIES

 

Letos smo se dokončno poslovili od »Grit-n-Grind« generacije, ki sta jo poosebljala predvsem Zach Randolph ter Tony Allen. Marc Gasol in in Mike Conley sta bila zadnja nosilca te krilatice, ki je predstavljala nepopustljiv duh tiste ekipe.

A tudi Gasola in Conleya je odnesla čistka, ki jo je pripravil lastnik Robert Pera: na vrhu uprave je zamenjal ljudi na vseh pomembnih pozicijah in »resetiral« klub, ki je iz enega najstarejših igralskih kadrov v enem letu prešel v enega najmlajših.

»Pomladitev« se je začela z odličnim krilnim centrom Jarenom Jacksonom, ki je bil izbran kot četrti na lanskem naboru, ter se nadaljevala z Ja Morantom, drugim izborom na letošnjem naboru. Morant je hiperatletski organizator igre z nosom za podajo ter solidno obrambo in povprečnim metom, ki pušča veliko prostora za napredek.

Na poziciji centra so z menjavo dobili Jonasa Valanciunasa, s katerim so poleti podpisali triletno pogodbo, vredno 45 milijonov. Za Mikea Conleya so dobili mladega Grayson Allena ter obrambno krilo Jae Crowderja. Dodatni izbor Utaha v menjavi za Conleya so uporabili za izbiro Brandona Clarka na naboru, 23-letnega atletskega in obrambno naravnanega krilnega centra.

Mogoče ena najboljših potez je bila pomoč Golden Stateu pri menjavi Duranta za Russla, ki so jo Bojevniki »nagradili« z Andrejem Igoudalo. »Iggy« bo s svojimi bogatimi izkušnjami prepotrebni vir znanja za mlade Grizlije. Letos bo Memphis verjetno še vedno delal družbo Phoenixu na dnu lestvice Zahodne konference, a v nasprotju s Sonci imajo višji potencial, ki ga lahko začnejo izpolnjevati že leto kasneje.

 

MINNESOTA TIMBERWOLVES

 

Klub iz dežele 10.000 jezer, kot Minnesoto imenujejo, se je v lanski sezoni veliko pojavljal v medijih – a žal zaradi napačnih razlogov. Incident z Jimmyjem Butlerjem v septembru je pustil grenak prikous celotni sezoni. Za igralca, ki ne želi več igrati za svoj klub, je Minnesota dobila dva zelo dobra »stranska« igralca v Dariu Šariću in Robertu Covingtonu.

Po sezoni za pozabo je lastnik Minnesote popolnoma pretresel najvišje položaje v upravi kluba in vodenje franšize zaupal Gersonu Rossasu, dolgoletnemu asistentu Daryla Moreya iz Houston Rocketsov, kateremu mnogi strokovnjaki in stanovski kolegi priznavajo košarkaško vizionarstvo. Zato lahko pričakujemo, da se bo v Minnesoti končno začela igrati »moderna« košarka.

Ena izmed potez, ki nakazujejo to smer, je dolgoročna pogodba trenerja Ryana Saundersa, sina pokojnega trenerja Minnesote Flipa Saundersa. Flip je bil zelo priljubljen med igralci, ki so z veliko žalostjo sprejeli novico o njegovi prezgodnji smrti. Njegov sin Ryan naj bi umiril barko po burnem obdobju pod vodstvom Toma Thibodeauja.

Kar se tiče igralskega kadra, se je glavni premik zgodil na začetku sezone z že omenjenim Butlerjem. Druga omembe vredna menjava se je zgodila na večer nabora: Minnesota je v Phoenix poslala Daria Šarića in 11. izbor na naboru v zameno za pravico do 6. izbora na istem naboru. Z njim je med svoje vrste dobila Jarreta Culverja, atletskega branilca, ki je za svoj položaj precej visok in lahko zelo dobro brani več pozicij. Dobro mu gre tudi v napadu, kjer je večino sezone na univerzi igral brez žoge, kar mu bo odlično služilo ob igranju med takimi porabniki žog, kot sta Karl-Anthony Towns in Andrew Wiggins.

Glede na to, da se je Minnesota v sezoni 2017/18 uvrstila v končnico, lahko mirno rečemo, da je od takrat nazadovala. V svoje vrste ni zvabila nobenega omembe vrednega igralca poleg zgornjih dveh (Covington in Culver), zato bodo Volkovi še vedno najbolj odvisni od KAT-a, ki je napadalno verjetno najbolj nadarjen center tega desetletja. Če bo Ryan Saunders uspel »prebuditi« Andrewa Wigginsa, ki je trpel pod vodstvom Thibodeauja, bo Minnesota zelo nevarna. Verjetnost za to je žal majhna, zato se pri večini napovedih Volkovi znajdejo na dnu Zahodne konference.

CLEVELAND CAVALIERS

Ena najslabših franšiz po odhodu LeBrona – že drugič zapored – se na žalost navijačev ni prav nič izboljšala. Kevin Love je s podpisom bogate pogodbe pred začetkom prejšnje sezone nakazal, da mu je denar bolj pomemben od zmag. Roko na srce, podobno bi za 120 milijonov v štirih letih verjetno storil mnokogakateri igralec.

Najodmevnejša poteza poletja je bila podpis pogodbe z novim trenerjem. 66-letni Jim Beilen je novinec med NBA trenerji. Pred prihodom v Cleveland je treniral izključno na univerzah, kjer se njegovi igralci pridušajo, da niso srečali človeka, ki bi bil bolj predan košarki. Iz tega vidika je za nastajajoče mlado jedro Clevelanda Beilen zelo dobra izbira. Iz drugega LeBronovega obdobja sta v klubu namreč ostala le Tristan Thompson in Kevin Love.

Na naboru se jim s petim mestom sreča ni ravno nasmehnila, a te so imeli v prejšnji letih z vrsto (zapravljenih) prvih izborov več kot dovolj. Zanimivost: niti eden izmed treh prvih izborov (Irving, Bennett in Wiggins) niso več v klubu. A ker je Wigginsov trade pripeljal Kevina Lovea in posledično zadnji košček v šampionskem mozaiku, lahko rečemo, da so vsaj enega dobro izkoristili.

Izbrali so Dariusa Garlanda, ki je sicer odličen igralec, a na njegovo žalost tudi kopija Clevelandovega najboljšega mladega igralca Colina Sextona. Oba sta visoka le 188 cm, imata rada žogo v rokah in se jo nerada rešita za podajo soigralcem. Generalni menedžer Koby Altman želi iz dvojca napraviti nekaj podobnega, kar uspeva Lillardu in McCollumu v Portlandu, vendar tako Sexton kot Garland (zaenkrat) ne kažeta potenciala McColluma, kaj šele Lillarda. Če temu prištejemo še njuno višino ter slabo igro v obrambi, bo to dvojec, proti kateremu bo vsak nasprotni branilec podiral osebne točkovne rekorde.

A pustimo se presenetiti novemu trenerju: s časom bo iz delov, ki ne pašejo najbolje skupaj, mogoče naredil kompetitivno ekipo – vendar se to ne bo zgodilo letos.

 

WASHINGTON WIZARDS

 

Za NBA ekipe pravijo, da so toliko dobre, kolikor so dobri njihovi superzvezdniki. Za primer lahko vzamemo Minnesoto Timberwolves: s Kevin Loveom in kasneje Karl Anthony Townsom kljub solidni zasedbi niso mogli priti v končnico; z Butlerjem pač.

Za Wizardse žal velja enako v obratni smeri – odkar so na naboru kot prvega izbrali John Walla, je njihova ekipa ves čas ujeta v sivem povprečju, ki mu rečemo obrobje končnice. V osmih letih Wallovega vladanja Wizardom so trikrat izgubili v konferenčnem polfinalu ter enkrat v prvi rundi.

Najboljši igralci naredijo svoje soigralce boljše. To je tudi kvaliteta John Walla, vendar spet v obratni smeri – svoje soigralce naredi boljše s svojo odsotnostjo. Predlani je po prvi večji poškodbi prevzel vajeti moštva Bradley Beal, ob katerem je žoga odlično krožila, kar se je pod vodstvom Walla redkeje dogajalo.

Kljub temu je takratni generalni menedžer Ernie Grunfeld Johnu Wallu ponudil supermax pogodbo, ki se jo večina klubov otepa kot hudič križa. Ob igralcu s supermax pogodbo je namreč skoraj nemogoče spraviti skupaj kompetitivno ekipo. Za nameček se je še pred začetkom svoje nove pogodbe Wall najprej lažje poškodoval, nato pa doma med okrevanjem staknil še najhujšo možno poškodbo za košarkaša – strgano ahilovo tetivo.

Wizardsi tako ostajajo v sivem povprečju – ob odličnem Bradleyu Bealu ne dovolj slabi za visok izbor na naboru ter ne dovolj dobri za uvrstitev v končnico. Naslednja štiri leta so obsojeni na Wallovo pogodbo, vredno preko 40 milijonov na leto za igralca, ki je verjetno ne bo nikoli upravičil – še posebej po poškodbi ahilove tetive.

Čarovniki so že med preteklo sezono poskušali izboljšati ekipo. Poslovili so se od Otta Porterja, ki je nekaj let veliko obetal, a v disfunkcionalnih Wizardih ni izpolnil svojega potenciala. V zameno zanj so od Chicago Bullsov dobili Bobbyja Portisa in Jabarija Parkerja, ki sta bila v zadnjem letu svoje pogodbe. Wizardsi nobenemu niso ponudili podaljšanja pogodbe. To so ponudili super rezervi Thomasu Satoranskemu, ki je ob odsotnosti Walla nakazal prej skriti potencial, in ga takoj poslali v Chicago Bulls v zameno za izbor na enem prihodnjih naborov.

Še ena omembe vredna poteza – če pustimo ob strani novo pogodbo Thomasa Bryanta, Isaiah Thomasa in Isha Smitha – je izbor Rui Hachimure na devetem mestu letošnjega nabora. Rui bo kot prvi Japonec v NBA verjetno igral na poziciji krila, čeprav je s svojo višino 203 cm in močjo najprimernejši za igranje krilnega centra v »small ball« postavi, ki je zadnja leta tako popularna. Ob Bradley Bealu bo vsekakor dobil dovolj prostora za razkazovanje svojega potenciala.

Pri vsemu skupaj je zanimivo, da so Wizardi od Aprila letos dalje operirali brez generalnega menedžerja, ko je lastnik Leonsis odstavil Ernieja Grunfelda. Najpomembnejše obdobje za klub so Wizardi torej preživeli brez generalnega menedžerja – nekako tako, kot če bi ladja na najbolj nevarnih območjih na morju iz krova zabrisala kapitana in izbrala novega, ko je nevarnost mimo. Ne moremo ravno reči, da je Wizardova ladja ob tem nasedla, je pa trup definitivno dodobra naluknjan. Novega generalnega menedžerja Tommyja Shepparda čaka še veliko dela, da ga bo zakrpal.