Skip to main content

Search Modal

Main Area

Main

Kje se skrivajo razlogi za slab začetek sezone moštva Miami Heat (ANALIZA)

Kje se skrivajo razlogi za slab začetek sezone moštva Miami Heat (ANALIZA)

Po šestih tekmah je Miami zbral le 2 zmagi in 4 poraze ter sezono začel precej slabše od lastnih pričakovanj. Predvsem skrbi dejstvo, da so zadnja tri srečanja izgubili na domačemu parketu, kjer bi morali biti precej bolj učinkoviti. Kapetan Goran Dragić je že po porazu proti Bostonu prižgal alarm in sklical krizni sestanek igralcev, ki pa na sinočnjem srečanju proti Minnesoti še ni pripeljal do željenega rezultata. Miami je srečanje izgubil po podaljšku (125:122).

Moštvo z juga Floride se tako že na samemu začetku sezone nahaja v nehvaležnemu položaju in bo pravzaprav moralo že jutri proti Chicagu nujno zmagati. Nato jih namreč čaka serija izjemno zahtevnih gostovanj v zahodni konferenci. Najprej v Denverju, potem čez 2 dni v Los Anglesu pri Clippersih in takoj naslednji dan še gostovanje v Oaklandu pri branilcih naslova. Že tako slab položaj moštva se torej lahko kmalu še precej poslabša. Poglejmo si kje se skrivajo razlogi za slab začetek sezone tega moštva.

Najbolj očitna težava je seveda luknja v obrambi pod njihovim obročem, ki je nastala zaradi poškodbe Hassana Whitesida. Nasprotniki so to odlično izkoristili in načrtno napadajo obroč Miamija, ki iz rakete prejme skoraj 50 točk na srečanje ter s tem sodi med najslabša moštva lige. Odsotnost Whitesida se odraža tudi v precej slabšemu skoku, kjer Miami trenutno zaseda šele 25. mesto, nasprotniki pa po ujetemu skoku v napadu ravno proti Miamiju dosegajo največ točk med vsemi moštvi. K slabši obrambi je pripomogla tudi poškodba Rodneya McGruderja, ki je lansko sezono v prvi peterki pogosto pokrival najbolj nevarne zunanje igralce.

Toda še bolj kot obrambne težave, ki se bodo verjetno popravile s povratkom Whitesida, lahko trenerje in igralce moštva skrbi njihov napad. Celotna igra namreč bazira na t.i. “drive-and-kick” principu. Zunanji igralci konstantno prodirajo pod koš, obramba nasprotnikov se posledično zoža, temu pa sledi podaja prostim strelcem na zunanjih položajih. Napad je zgrajen okoli Gorana Dragića in Diona Waitersa, ki sta lansko sezono sodila med 10 najbolj prodornih igralcev lige. Dragić je v tej kategoriji celo zasedal tretje mesto med vsemi igralci.

To se letos ni spremenilo. Dragić in Waiters še vedno odlično prodirata in tudi v tej sezoni sodita med 10 najbolj prodornih igralcev. Miami na tekmo zbere največ prodorov med vsemi moštvi (60.7) in največje število podaj po teh prodorih (22.8). “Drive-and-kick” torej odlično deluje, problem pa so zgrešene neovirane trojke, ki sledijo podajam na zunanje položaje. Miami namreč na srečanje vrže več kot 30 trojk in po številu metov zaseda 9. mesto, vendar pa po odstotku zadetih trojk sodi na sam rep lestvice najbolj učinkovitih moštev in z 31.9-odstotnim metom za 3 točke zasedajo šele 27. mesto.

Drug problem Miamija pa ostaja število dosojenih prostih metov. Kljub temu, da seveda sodijo med najbolj prodorna moštva v ligi, z 18 prostimi meti na srečanje zasedajo šele 27. mesto. To odlično ponazarja sinočnja tekma in Goran Dragić, ki je proti Minnesoti izpeljal kar 20 prodorov, toda na njem je bila po mnenju sodnikov storjena samo 1 osebna napaka. V letošnji sezoni sta Dion Waiters in Goran Dragić na 6 tekmah skupaj izvedla že 198 prodorov, na njima pa so nasprotniki storili le 10 osebnih napak. Trenutno razmerje je torej skoraj 20 prodorov za 1 dosojeno osebno napako, kar je vsekakor zelo zaskrbljujoče.

Dragić se recimo v letošnji sezoni odloči za podajo v skoraj 44 odstotkih prodorov, kar je za 10 odstokov več kot lani. Toda kljub večjemu številu podaj, njegovi soigralci po teh podajah dosegajo manj točk kot lani. Dragić je torej ujet v zanko, saj skuša s povečanim številom podaj razigrati nerazpoložene strelce, ki pa vsaj na začetku zgrešijo najvišji odstotek neoviranih metov za 3 točke med vsemi moštvi. Tako bi morda bilo bolje, da bi se Dragić v prodorih bolj pogosto odločal za polaganje.

Dodatna težava Miamija, ki morda z boljšo uigranostjo lahko čez čas postane njihova prednost, pa je tudi preveliko število t.i. “playmakerjev” oz. igralcev, ki v postavi moštva začenjajo napade. V letošnji sezoni kar 6 igralcev moštva porabi vsaj 21.5 odstotka napadalnih akcij. Največ Waiters s 24.5 odstotki, njemu pa sledi Dragić s 23.5 odstotki porabljenih akcij v napadu. To je manj kot lani, saj napade v vrstah Miamija pogosto začenjata tudi visoka igralca Kelly Olynyk in James Johnson, ki porabita podoben delež napadalnih akcij kot Dragić. Toda veliko število “playmakerjev” je vsaj na začetku sezone privedlo tudi do velikega števila izgubljenih žog. Glede na to, da gre za “kronično” težavo celotnega moštva, bo seveda trener Erik Spoelstra moral čim prej poiskati ustrezno rešitev.

Kot že omenjeno bo številne težave, ki so povezane z obrambo prostora pod obročem rešil že povratek Hassana Whitesida, v napadu pa se bodo morali igralci Miamija vsaj približati odstotkom zadetih trojk iz lanske sezone. Tudi Goran Dragić bo moral bolj agresivno iskati priložnost za lasten met. Na srečanju proti Minnesoti je igro v zadnji četrtini in podaljšku povsem prepustil razpoloženemu Waitersu, toda moštvo je potrebovalo vsaj 2 razigrana igralca in v takih situacijah mora kapetan slovenske reprezentance in Miamija občasno pokazati tudi kanček več sebičnosti in prevzeti odgovornost. To vendarle zahteva tudi njegov status v moštvu. Vsekakor se zaenkrat dozdeva, da Dragić svojo igro podreja moštvu, včasih morda celo malenkost preveč. Za spremembe vsekakor še ni prepozno, toda obenem časa ni na pretek, saj Pat Riley letos zagotovo ne bo tako potrpežljiv kot lansko sezono in bo preko menjav igralcev hitro začel iskati drugačne rešitve.